Nekoč je živela dežela. Bila je majhna, z gozdovi, majhnimi rekami in skromnimi ljudmi. Svet njenih gozdov ni hotel opaziti, zato je vanje posadila veliko, daleč opazno belo goro, Snežnik imenovano. Z nje je mogoče videti tako mogoča ostenja Alp, kot modro jadransko morje. Svet ni hotel vedeti zanjo, zato je svoje vode namesto v bližnji Jadran usmerila v daljno Črno morje. Svet ni hotel občudovati njenih rek, zato jih je usmerila v temno podzemlje, kjer so izoblikovale prečudovit jamski svet, poln skrivnostnih slapov, tolmunov in skalnega okrasja. Na površju jih je razlila v številna romantična jezera, ki so se skrivnostno pojavljala in izginjala. Na njih je bilo mogoče v enem letu ribariti, loviti, sejati in žeti. Svet ni hotel ceniti njenih prebivalcev, zato se je med njimi pojavil sloviti junak, Martin Krpan po imenu. Oblastnikom v brk je na svoji kobilici tovoril prepovedano sol. Zlahka je prenašal težke tovore in bil kos vsem nasprotnikom. Nekdanji cesarski Dunaj je rešil turškega sovražnika. Stisk njegove roke je bil čvrst in kdor se je z njim rokoval, ga ni mogel več pozabiti. In potem so ti kraji postali znani. Učeni popotniki so jih začeli začeli opisovati kot Notranjski kras, vsakokratni oblastniki so jih imenovali Notranjska, med kulturnimi ljudmi pa so postali znani kot Krpanova dežela. Dežela še vedno živi. Prišel je čas, da jo spoznate z nami. |
